Tu poleg vzpodbujevalnih parol ni kaj resnično pametnega za pripomniti.

Tokrat aranžmajsko vrhunsko. Trdno oklepajoč se domačih korenin s pogledom še globlje v podzemlje in preteklost. Gal Gjurin mu odlično pristoji.

Eden od meni, verjetno zaradi nostalgičnega naboja, absolutno najbližjih albumov ostaja še iz časov Krpanov, iz časov, ko sem glasbo dojemal še na povsem drug, otroški način. Želja, da bi jih kdaj videl in slišal na odru, se mi najbrž ne bo izpolnila. A pretekli večer v Križankah, po zelo zelo dolgem času spet, čisto malo, za spoznanje, pokušino …

To ni politični song.

Včeraj je tudi padel rekord (11 tisoč in nekaj) v številu obiskane tekme naše reprezentance. V skladu s pričakovanji (pravih) incidentov ni bilo. Pravzaprav smo si mi sami naredili tekmo bolj pomembno, kakor je bila. Poustvarjali trenutke, ki jih večina od nas (na srečo) ni nikoli doživela, uporabljali izraze, za katere (na srečo) nekateri sploh dobro ne vedo, kaj pomenijo. Nato pa so nas, po pomoti ali nalašč, vse skupaj spustili v en velik kotel, ko smo odhajali s stadiona, medtem ko je vso skandiranje, sicer na trenutke prav nepričakovano, glede na masovnost in masivnost, vrhunsko cinično, ostalo na tribunah. In vse je bilo mirno.

Sveže.

Destinacije na prvo žogo

Siegessäule, Brandenburger Tor in Reichstag. Naj ton pisanja ne zavede, saj je prizor vsakega posameznega prizorišča naravnost fantastičen. Na teh mestih se je pisala pestra zgodovina, nazadnje, približno iz mojega vidnega kota, je iz Brandenburških vrat proti Angelskem stolpu govoril nek določen američan nekaj desettisočim Berlinčanom o nečem ideološkem.

Sedel sem na trati ob Reichstagu, poslušal angleže in tolmačil njihov humor, nakar mi na uho prileti všečna trditev nekega mimopotujočega nemca … vsak prevod bi bil nepopoln nesmisel, a Reichstag v glavah nemcev gotovo stoji za stavbo z izjemno zgledno in izrazno močjo.

Vsekakor se je vredno povspeti na Siegessäule. Od tam se vzdolž Tierparka vidi celotno mesto v popolni simetriji z Brandenburškimi vrati na čelu. Je pa, v mojih očeh, tudi edina razgledna točka vredna čakanja. Za nekje 300m visok in po besedah domačinov obskurno grd visok televizijski stolp se odšteje standarnih 9€ ter približno uro in pol življenja, ki ga preživite čakajoči v vrsti, da lahko nato skozi zamazano steklo vržete pogled na minimundus od Berlina.

Zeleno, ki te ljubim zeleno

Zato pa je od začetnih vtisov dobesedno le peščico korakov oddaljen in, takorekoč odkrito skrit, največji mestni park, imenovan Tiergarten. Ne pretiravam, bil sem presenečen in osupel, ko sem iz hitrega mestnega vrveža stopil v popolno milino gozdne tišine. Vse zunanje motnje so tu utišane in zadušene, vsi moteči faktorji so odstranjeni. Tu ugledam kolesarja, tam parček v travi, spet drugje nekdo sopiha na svojih kilometrih. Ljudje se tu napajajo. Mesto je izredno zeleno s skoraj 30% gozdnatimi površinami. Zrak je tako svež in čist, da bi ga človek vzel kar zase. No, tudi to gre.

In jaz grem tja…

Naslednji od glavnih vzrokov takšnega sožitja z naravo mora biti transportni sistem. Je namreč močno podprt s cestnimi in predvsem podzemnimi vlaki, tako da popolnoma razbremeni ceste. Na njih je tako bistveno manj avtomobilov, pa še ti vozijo, kakor da bi bila vsak dan nedelja. Še več, v Berlinu praktično ne poznajo zeber, ljudje enostavno prečkajo cesto, kadar se jim zaljubi. V celem tednu nisem slišal niti ene avtomobilske hupe, ne Berlinčani in ne katerikoli z Berlinom povezani pojem mi niso dali prilike, da bi prilično uporabil zgornjo “zanimivo” poimenovano ulico v nizkohumornem bentenju. Ni šlo.

Celjenje ran

Nasploh veljajo Berlinčani kot zelo odprti ljudje. Vsaj tako sem prebral in to trditev nekje v podzavesti hitro tudi zavrgel, dokler je sam nisem izkusil. Nikjer ni bilo nikakršnih problemov, temveč je vedno vladalo sproščeno in vedro vzdušje. Vse potrebno sem zvedel od domačinov, ki so bili, na moje presenečenje, pripravljeni še malo postati in poklepetati o tem in onem. Z njihovo pomočjo me je pot ponesla tudi do mladih, še ne 2 leti starih judovskih spomenikov. Pravzaprav je to vrhunski arhitekturni statement, saj gre za na široko razporejene betonske kvadre različnih velikosti, urejenih natančno in dosledno v mrežni porazdelitvi. Ne nudi niti zatočišča narkomanom in drugim nepredvidenim gostom, saj nekdo v ustrezni uniformi vedno pazi nanj. Ljudem enostavno ni vseeno. Ne govorijo radi o preteklosti, a so vedno dosledni, ko jih kdo vendarle izzove.

Na Eastside galeriji, delu mesta, kjer je še ohranjen del Zidu, ni opaziti slaboumne nestrpnosti (rečeno v tolerantnem stanju). V vsem tednu sem zasledil natanko eno Hitlerjevo sliko, ki je bila povsem nepopisana in nekomentirana, kar jo je naredilo le še bolj izrazno. Pri nas bi, ugibam, v nekajdnevnem roku nastal kakšen sprejevski spremljevalni rokopis o tardečih in tačrnih. Zid sam sicer propada. Nekje polovica ga je nedotaknjenega, ostali del pa je bil že restavriran in ponovno kulturno in kultno ožigosan.

Mlada generacija s preteklostjo enostavno nima tolikšnega problema in to tudi sporoča. Mesto sicer ohranja vrsto točk, ki nakazujejo na nekoč, a vzdušje je, kakor na Checkpoint Charlie, dobro. Menda bi lahko rekli veselo. Nekoč glavno prehajališče med Vzhodom in Zahodom, je danes skorajda že v posmeh nekdanjemu režimu. S pozitivnim stranskim produktom, s spominom.

Opominjanje

Koncentracijsko taborišče Sachsenhausen se nahaja kakšno slabo uro vožnje z vlakom na severnem delu mesta. Tamkajšnji okoliš je mrtev. Nikogar ni na ulici, z oknov morda še ujameš utrujen in nemiren pogled kakšnega starejšega prebivalca. Otroško igrišče izgleda kakor zapuščeno gradbišče. In dobesedno sredi vsega tega stoji taborišče. Ob vstopu sem si sicer še mislil svoje, preddverje je bilo namreč popolnoma zeleno, spokojno. Jasno - bilo je prebivališče upravnikov. V dejanskem središču vlada puščoba. Zrak je drugačen, s časom postane smrdljiv. Zelo malo stavb in konstrukcij je še ohranjenih, a koli za obešanje in streljanje še stojijo. Prav tako kolibe za nekje 100 jetnikov na nekaj kvadratnih metrih.

Ljudi je dosti in druščina je pisana. Od starejših do študentov, preko domačinov in daljnih tujcev. Še mamice z otroki v vozičkih je moč ugledati. Kaj dosti več se o tem ne bi razpisal, saj je to bil moj prvi tovrsten obisk, percepcija pa se s človekom rada poigra. Ogled vseeno priporočam, ne glede na želodec.

Zapuščina

Velja si ogledati tudi Katedralo. Tu počivajo vsi Brandenburški knezje, grobnice pa so prosto dostopne vsej širši javnosti. Pravzaprav je malce smešen neroden občutek, ko se sprehajaš mimo masivnih lesenih krst, gledoč na tablo, ki opozarja na tišino in spoštovanje, medtem ko slišiš otroški krik, ki se podi iz enega konca dvorane v drugega. Nisem prepričan, a knezje najbrž kaj takšnega niso imeli v mislih, ko so načrtovali svoj postmortum obstoj. Vendar, po drugih pomisleku, tudi naš Ulrik II. najbrž ni predvidel, da bo njegova smrtna rana (in nič kaj dosti več kot to) vidna v muzeju.

Omenim naj še brezstolpno cerkev, ki je bila poškodovana v 2. sv. vojni. Čeprav ne slovim kot blazen ljubitelj cerkvene arhitekture, je tole posladek, ki ni tako zelo poznan. Vzrok za to razkriva malce bolj podroben pogled na obrobje cerkve … in še na notranjost.

Sedanjost

Nov del mesta se skriva na Potsdamerplatzu. Vse je sijoče in bleščeče, hodeč po ulici pa imaš že slabo vest, da še sam ne nosiš kravate. Nedaleč stran pa se je tisti teden temu navkljub zgodila rahlo kuriozna zadevščina. Vlaki so nehali voziti v to smer, vzrok za to pa je tičal v bombi. No, šlo je bolj za 250 kilsko in circa 50 let staro britansko bombo, ki so jo našli med gradnjo in postavljanjem nekega novega kompleksa. 95% ljudi sploh ni vedelo, za kaj se gre, stopnja alarmantnosti pa je bila bolj pri ledišču.

Mlajši brat, Alexanderplatz, ali ljubkovalno kar Alex, ima takšen utrip bolj ali manj dnevno. Gre za širok trg obogaten z manjšimi vodometi in zelenimi površinami, kjer se zbira staro in mlado. Predvsem slednje. Tu se grupirajo najrazličnejše subkulture, imel sem priložnost opazovati celo urbane ninje (sicer pa zdajle ravno nimam pojma, kako se še točneje temu reče).

Last but not least

Med končne posladke se brez težav lahko uvrsti muzej voščenih lutk, bolje znan kot Madame Tussaunds iz Londona. Namig: naročiti karte via internet pred prihodom. Čakalni čas v povprečju znaša 3/4 ure.

Na robu mesta čaka še olimpijski park s štadionom in stolpom, ki bdi nad celotnim poslopjem. Otvorjeno leta 36, od koder bi lahko potegnili tisoč paralel v sedanjost, a jih zavoljo integritete teme vendarle ne bi. Na obe prizorišči se splača oditi, a je potreben obvezen enourni sprehod, saj gre res za ogromno površino.

Navsezadnje ostane še novodobni reinkarnirani statusni simbol Berlina! Pretiravam. A je vseeno fascinantno, kako Knut povzroča vsakodnevne 200m dolge čakalne vrste pred živalskim vrtom. Ta je urejen zelo liberalno, saj te že ob vstopu malce šokira pogled na približno 3m oddaljenega Slona (z velikim S), ki ga od prešernega rokovanja s tabo loči le plitek jarek. Dejansko razen ptic (in leva, ki je šel spat na hladno) ni živali, ki bi bila resnično za rešetkami. In takšen pogled je, vsaj zame, že zelo prijeten.

Kam pa zdaj?

a) Izraz morje je pravzaprav povsem netočen, saj sem samo morje od blizu (v direktnem) kontaktu zaradi ne ravno kopalno stimulativnega vremena videl le parkrat. Točnejši izraz je oddih. Ali izdih. Ali pa kar oboje.

b) Mrčes mutira v vse ekstreme: eni so postali nesmrtni, drugi prerasli svojo od stvarnika dano velikost in strašijo po svetu v XXL velikosti, tretji pa so postali tako majhni, da prodrejo skozi vse zaščitne prozorne prevleke, a obenem ohranijo svojo krvosesno slo.

c) Nastrojeni Hrvatje? Kje?

d) Bananini muffini, ki mi jih je mama bila podtaknila v potovalko, so najbrž njena najbolj slastna pogruntavščina.

Malo za hec in malo za res sem se jih lotil še sam. Navsezadnje tako drugačni od vsega ostalega ne morajo biti. Grejo pa takole:

Potrebujemo 25 dag zmečkanih banan, 12.5 dag stopljenega ali zmehčanega surovega masla, 1 jajce, 1 vanilijev sladkor, 20 dag bele moke, 10 dag rjavega ali belega (bolje da rjavega) sladkorja, 2 žlički pecilnega paška (1 vrečka), 1/2 žličke soli ter nekaj jedilne čokolade, po želji.

Maslo stopimo in ga prilijemo k jajci ter dobro umešamo. Ločimo mokre in suhe sestavine, oboje dobro premešamo, nakar vse skupaj združimo, dolker ne nastane en velik ne kaj preveč užiten zmazek, ki ga nato oblikujemo v modelčkih ali kako drugače. Da bodo bananini muffini res Fittipaldijevi, obvezno pozabimo vmešati zmečkane banane. Vržemo v pekač na 200 za 20 in se nesramno dobremu priboljšku veselimo naproti. Ta čas lahko pojemo tiste banane…

Iz dopusta v dopust takorekoč, poslušam vse glasnejše očitke Pa saj te ja nič ni doma … Nimam jim kaj oporekati, tokrat jo mahnem v Berlin. Kot vedno, vsem naključnim in nenaključnim obiskovalcem prijetno preživljanje časa, kjerkoli že ste, karkoli že počnete.

In to se s pridom izkorišča. Pravzaprav ne bi danes na to temo nič napisal (in pravzaprav tujih člankov niti ne povzemam rad), če bi ne bil naletel na vrsto sorodnih primerov sodobne brezobzirne surove manipulacije.

Imamo človeka. Bolnega, diagnosticiranega z rakom. To, kaj vse bolezen naredi s percepcijo in čustvi ter razumom, ne bi niti poskušal načenjati. A vendar - človek kot vsak, z željo po življenju, se prične zdraviti v bolnišnici. Čez mesec dni, morda več, se pri njemu zglasi podjetje, ki izvaja nekakšno magnetno / energijsko merjenje. Češ, da merijo človeku nevarna sevanja. Človek se, kot najbrž vsak, obrne proti alternativi. Podjetje meritev opravi in ugotovi, da je sevanje v hiši najmočneje vpliva na človekov obolen del telesa. Da je rešitev edinole X tisoč evrov draga izolacija … biločesa, koncentracija mi je v tem času občutno padla. Mimogrede, čez nekaj mesecev se je na človekov naslov zglasila še drugo, sorodno podjetje, z ravno takšnimi meritvami. Klik.

Naj bo varstvo osebnih podatkov tu povsem druga tema. Paranormalnost je nevarna (in naposled tudi draga) stvar, ki jo kot tako včasih še preveč podcenjujemo. Če pustim tukaj še zdravilce še ob strani (navsezadnje so oni resnično povsem druga tema), obstaja v Sloveniji neverjetno število organizacij in ljudi, ki se s takšnimi prevarami ukvarjajo. Placebo efekt jim hodi v prid, pravtako pa dejanska pragmatičnost njihove narave - jim lahko dokažemo nasprotno? Ali prevedeno v sam koren tega vprašanja, ki je hkrati srž vseh filozofskih vs. teoloških debat: ovrži obstoj Boga?

Nevarnost paranormalnosti je, da je ne moremo ovreči. Hkrati je lahkomiselno, da bi jo a priori zanikali in padli na nos ter v žlahtno druščino srednjeveških veleumov. Ravno zato je pomembno, da se je lotevamo skeptično. Da na njo prežimo. In jo opazujemo. A v bistvu še prav gledati nimamo časa.

Ampak X-Files si grem še vseeno ogledat.

Vir slike.

Debussy, Mesečina.

Vir slike.

Začelo se je, hja, še sam ne vem kdaj. Kot nelagoden občutek ob jutranjem teku in pogledu v sinje nebo. Nerazložljiv občutek neprijetnega prizora, ki ni bil razvozlan, a je nekako ostal nekje globoko zabrisan v malem spominu.

Nadaljevalo se je v najbolj pestrem delu študijskega obdobja. Tokrat precej očitno in neizpodbitno. Ker Murphyja rad kar tikam, imava tihi dogovor, da drug drugega vznemirjava več. Je bolje tako.

S sicer ne preveč skrbmi na grbi, a precejšnjo radovednostjo, sem ob prvi priliki obiskal okulistično ambulanto z zame precej neumnim vprašanjem, zakaj videvam temne packe. Danes sem prejel diagnozo: eye floaters. Kdorkoli je postavil ta naziv, je moral imeti dober smisel za humor, kajti še meni je na začetku izraz na obrazu narisal nasmešek. Konkretno gre za združene celice steklovine, ki prosto plavajo po očesu in posedovalca očesa živcirajo na precej efektiven način.

Sledita dobra in slaba novica.

Dobra: To imamo vsi, od prvega do zadnjega. Eni bolj, drugi manj.

Slaba: Nič kaj pametnega ni, s čimer bi se lahko zoperstavil tej nadlogi. Obstaja sicer operacija, ki pa je preveč rigorozna in se opravlja samo v ekstremnih primerih (zgornja slika npr. je nekakšna visoka žalost ali vsaj tako so mi povedali).

No, naj se posvetim dobri: ker je namen tegale posta izključno informativen, naj poudarim: v kolikor vidite kaj podobnega, ne zaganjat panike. Ste OK! To ni v nobenem primeru direktno povezano z slabljenjem ostrine vida ali celo slepoti - tolažba za vsa možna hipohondrska nagnenja. Kljub temu obiščite vašega najljubšega okulista.

Moj pogled je na srečo dovolj neoviran in, po opažanjih, pade v nizko žalost razrednih delitev. Pravzaprav je umetnost v tem, kako občasne videne motnje odmisliti (mene ne ganejo več, čeprav moram priznati, da so me v času najhujšega študija kar znervirale - no, pa imam alibi).

Za nekaj dni jo mahnem na morje (da imam še jaz kaj od plavanja), vsem vam pa, kjerkoli že ste, želim prijeten oddih (to je postsugestivno sporočilo - privoščite si ga)!

Nekaj domnevnih dejstev o polni luni: v tem času smo ljudje do zunanjih vplivov bolj dojemljivi, bolj občutljivi. Ko enostavno moramo stvarem priti do dna. Kadar Sonce in Luna kažeta drug drugemu svoj pravi obraz. In, domnevno, je to najboljši čas za sklepanje poslov. Se že logiram na eBay.

Še koga nosi kaj te dni?

Vir slike.

Vso potrebno papirologijo sem uspešno prejel že nekaj časa nazaj. Po vseh komplikacijah in ob nemškem birokrativnem sistemu, ki na trenutke meji že na Brazil, sem že pošteno dvomil, da bom sprejemne dokumente res ugledal. In po mojem visokofrekvenčnem teženju me imajo na münchenskem Erasmus oddelku najbrž že vsi na spam listi.

In potem je bilo tu še neprijetno vprašanje nastanitve. Prva misel, ki ti jo vsaka spletna stran s tovrstnimi napotki ponudi, je: Viel Glück. In dejansko jo potrebuješ. Študentski dom kar a priori odpade, saj konkretno moja univerza nastanitve enostavno ne nudi. Seveda se lahko prijaviš kar sam (na redkih mestih, kjer ti je to tudi dovoljeno), a se moraš nato pripraviti na milost in nemilost žreba (ja, prav ste prebrali) kakšen teden pred začetkom semestra, ki določi, kdo dobi sobo in kdo ne.

Nakar pomisliš, dobro, pa grem privat. Tu se začne prava borba za sobe v tako imenovanih Wohngmajnah. In sodelovanje v Deutschland sucht den Zimmergenossen, kjer se tržiš po svojih najboljših sposobnostih. Ter seveda udobne 550 (krat dva) km dolge ekstremno pogojno eficientne vožnje. Po, ne pretiravam, blizu 100 poslanih prošnjah / predstavitvah / življenjepisih / samohvalospevih sem sobo nato vendarle dobil pri tamkajšnjemu študentu aeronavtike (področje, ki je bolj ali manj osnova moje diplomske naloge) v centru mesta. Še danes ne verjamem prav dobro svoji sreči.

Kot rečeno, je sreča dober del uspeha, ki pa se veča premosorazmerno z vztrajnostjo. Ob tem pa enostavno moram poudariti, da sem veliko nepričakovane pomoči in podpore dobil prav iz blogerskih krogov. Na tem mestu hvala in povabilo na kakšen Weißbier!

Naslednji podvig: letna karta.