Hiti počasi!

Posmehni me nežno

Običajno se od vsakršnih ocenjevanj in analiz evrovizij precej oddaljim. Glasba je subjektivna stvar in je takšna kot je. In ko prihaja iz toliko različnih kultur, je vsakršno ocenjevanje pravzaprav brezpredmetno, saj vsaka država vdahne nekaj povsem svojega, mešanico tradicionalnih etno melodij in misli, kombinirano z modernim pristopom, kakršnega so ubrali le oni sami, in je, čeprav tendira k skupni obravnavi, še vedno čisto njihov.

Toliko o glasbi. Koliko je le-ta pomembna pri takšnem v narekovajih spektakularnem dogodku, je ponovno predmet mnogih polemik. Vmešanost politike vedno vzburi pravzaprav še bolj absurdne in brezpredmetne diskusije in je ravno tako smotrno kakor dopovedati zeleni banani, da ni zrela.

Evrovizija je kakor službena zabava. Nihče zares noče tja, a proti koncu so vsi tam, z visokimi pričakovanji, nadeti z nasmeškom številka ena, nič hudega sluteči še enemu razočaranju več naproti.

Moj osebni motiv za vsakoletni ogled je bila tradicija - in to je najbrž najbolj pogost odgovor vseh evrovizijskih oboževalcev. S starši sem že od malih nog spremljal vse Vilije, Regine, Darje in kakor so se že imenovali. In ob tem vsako leto bentil, kako je lahko tako, ko pa bi moralo biti drugače. Vse nekje do pubertetniških let, kjer me je glasbena pot odpeljala dalje, medtem ko je bentenje še vedno bilo aktivno. Ko je pač utegnilo. Skozi zadnja leta sem se zalotil, da vedno znova pošpegam po evrovizijskih komadih. Tokrat z drugačnim motivom. Všeč mi je glasbeni individualizem. Poprej sem vedno imel občutek, da celotna evropa teži k neki švedski enotni glasbeni formi. A vedno znova kakšna država vnese nekaj transžanrsko svojega, tradicionalno starega, a zame sveže novega. Evrovizijo je potrebno jemati z veliko rezervo. Navsezadnje je to mainstreamovsko naravnana politična besedilnica, ki pa vsake toliko časa, morda … naposled prinese nekaj za vsakogar.

Sicer pa mi ostanejo v spominu:

Francozi z Beachboys-harmoničnim namenskim low-fi sugarpopom, odrešeniškim videospotom in zaradi angleškega besedila jeznim francoskim narodom.

Bosanci z rahlo etno in močno powerpop naravnanim epskim sporočilom.

Švicarji s copy-paste manevrom z recepta za zmago.

Španci z … ne vem točno, kaj so, razen naslovne tematike, hoteli povedati, tudi če bi razumel špansko.

Estonci z (predvidoma) špansko namero, sicer veliko boljšim pointom, a veliko nonsensa po srbsko.

Zadnji (upajmo da ne zares), mi s precej spodobno spedenanim komadom.

Zapisal-a fittipaldi v Sreda, 14. maj 2008 pod Video, Glasba, Slovenija, Politika, Aktualno