Čistka
Spomladansko čiščenje zahteva žrtve. Žrtve najhujše sorte. Nekaj, čemur se večina le s težavo odreče in predstavlja predmet nemalo polemik v odnosih pod eno streho.
Vir slike.
Posloviti se od stare krame!
Četudi je človek še kako vesten pri filtriranju dnevnega, tedenskega in mesečnega inventarja, se s časom vseeno nabere kaj zajeten kupček. Če pa koncentracija vestnosti pri teh opravilih sinusno niha (kakor pri meni), je tak kupček še za pošten del večji.
In tako pride čas, ko si rečeš Konec je s tem, danes jutri vržem pol stanovanja stran, pljuneš v roke, zavihaš rokave in se dobesedno zakoplješ v delo. Pri tem pa upoštevaš eno in edino temeljno pravilo: čustvovanje ob filtraciji prepovedano.
Kakor vsa pravila se krši tudi to, razen če se je kdo sposoben poleg tega držati še tistih treh Asimovih. Temu primerno tudi zajeten kupček nič kaj ne skopni. A po drugi strani … se obeta dokaj zanimivo popoldne. Prijetno ali ne, izbeza iz človeka stvari, za katere je že zagotovi mislil, da jih je pozabil.
Tisto popoldne sem v roke prijel star dnevnik. Bil je dejansko tisti filmski moment, ko sem pihnil ves prah z njega, ga odprl, prelistal in si na obrazu risal in nasmeh in zgroženost. Kakor bi poslušal 15 let mlajšo verzijo sebe, kako si nekaj vztrajno dopovedujem. Prepričujem v svoj prav. Ter seveda širim vse čenče, ki sem jih bil čez dan pobral tod in tam. Vse napisano me je imelo, da bi se lopnil po glavi in stresel malo let razuma v svojega ranega ekvivalenta. Seveda pa sem se spraševal, ali bom čez 10 let podobno razmišljal o trenutnemu sebi. O tem blogu, o vsem zapisanem. Ali bom izpolnil pričakovanja samega sebe čez nekaj let. Ali sem jih do sedaj.
Približno na tej točki sem nehal razmišljati o sicer fascinantnih, a popolnoma neproduktivnih tematikah, in nadaljeval s polnjenjem koša.
Sporočilo sebi (preberi čez circa 10 let): Jemlji z rezervo, twentysomething tule.
Zapisal-a fittipaldi v Ponedeljek, 12. maj 2008 pod Ad hoc, Osebno
se delajo on regular basis. Problematičen je tisti obligatorični procent prepustnosti, ki je vedno prisoten, in ga z vsakodnevnimi očali pravzaprav ne vidiš. 
Hja, čistke in ‘čistke’ bi bilo dobro delati vsaj enkrat na teden
Potem se nabere manj krame, ki jo je treba pospravljati. Se mi zdi, da se včasih moj nered v glavi odraža tudi v neredu drugje. Ko se pospravim, se magično pospravijo tudi druge stvari… vedno (ne samo v twentysomething) se je treba jemati z rezervo (jaz, modra in stara, a še vedno za dlako twentysomething bom menda že vedela) 
Komentar avtor sparkica — 12.05.2008 @ 09:08