Monolog moje podzavesti
Pet minut do detonacije.
Medel kovinski glas je odmeval po ulicah v mojem domačem okolišu. A vendar so tokat te ulice bile drugačne. Čeprav je ura namigovala na beli dan, je nebo škrlatno rdeče pritiskalo na vsakogar, ki si ga je upal uzreti.
Štiri minute do detonacije.
Stal sem pred oknom in nemo opazoval ljudi, ki so plašno begali po cesti. O očeh jim že dolgo ni bilo videti več strahu temveč golo iracionalno manijo. Niso vedeli več, kaj in kako. In kdaj in zakaj. Psi so se skrivali za gorečimi se avtomobili in veter je vil ter premetaval vse, kar se je premetavati pustilo.
Tri minute do detonacije.
Kaj še čakaš, mar si še ti povsem zgubil glavo, mi poreče znan glas, ko teka mimo mene vzdolž stopnic. V resnici je glas kričal, v sozvočju z ostalimi glasovi, ki pa so vsi skupaj ustvarjali za tisti trenutek neverjetno prijetno tišino. Groteskno, vem.
Dve minuti do detonacije.
Do kleti sem se napotil še sam. Nikoli poprej se mi ni zdela tako masivna in trdna, a ta trenutek mi je dajala občutek varnosti in spokojnosti. Zadnje zatišje pred nevihto ali karkoli bi že prišlo nad nas. Še vedno je kričala tišina.
Minuta do detonacije.
Vse se je umirilo. Prebegle podgane so se ustavile, vedro na klinu pa se je v napetem pričakovanju zibalo sem ter tja. In čakalo.
Še vedno se nisem zbudil, bil sem toliko pri sebi, da sem se ob tako bizarnih sanjah docela zabaval, čeprav jih še zdajle ne znam prav raztolmačiti. Je pa prav tako zabavno imeti razpravo s svojo podzavestjo, češ, kako me ne štekaš, pa sem ti ja vse na pladnju prinesla …
To be continued…
Vir slike.
Zapisal-a fittipaldi v 18.02.2008 ob 12:22 pod Ad hoc, Humor
to noč sem imela jako čudne sanje - v barvah, z zvokom… daj sanjaj še kaj (samo ne morastih sanj), da bomo lahko malo analizirali tvojo podzavest in ugotovili, kak človek si 
verjamem, da si super-fajn.
Zanimivo
Velikokrat sanjaš na tak način?
komentar avtor sparkica — 18.02.2008 @ 20:57