Hiti počasi!

V dolini kraljev (dan 4)

Rana ura je zlata ura,

smo si rekli še tretje jutro, sedaj že vajeni nič kaj študentskega vstajanja, ko smo, ponovno v konvoju, počasi lezli proti tretjemu velikemu mestu v Egiptu.

Luxor je, v nasprotju z Hurghado, izrazito angleško mesto. Britansko, če sem bolj korekten. Veliko tam živečih Angležev je pustilo mestu neizbrisen pečat. Če se povsod po Hurghadi bohotijo ruski napisi, je podobno tudi z Luxorjem, katerega ime že namiguje na to. Poleg tega izraža bogastvo, mogočnost, luksuz. In a british kind of way.

Nahaja se nekje na sredini samega Egipta, seveda ob reki Nil, ki je bila (in je) osnova za preživetje. Ko se namreč pelješ skozi to deželo, kaj hitro ugotoviš, da je življenje zunaj naseljenih območij skoraj da nemogoče. Še Beduini, ki se načeloma poseljujejo zunaj gosto naseljenih območij, običajno ne zaidejo daleč.

Tako smo se na naši poti ustavili na takšnem postajališču, ki je, kot bolj ali manj vsako drugo, stalo sredi ničesar. Ljudje tam živijo od turistov, saj jim vsakodnevni konvoji, ki se praviloma vedno ustavljajo na istem mestu, prinesejo precej dobička. Navsezadnje, koliko bi vi plačali za plastenko vode sredi puščave?

To postajališče je bilo polno Beduinov. Iskali so dobiček, prodajali raznorazne stvari, pa če tudi samo ježo s kamelo. Fant se je nastavil objektivu, njegov pogled pa ni izražal nikakršne mladostniške razposajenosti, temveč prej vsakodnevno skrb in tegobe, začrtane na njegovem čelu.

Namreč, Beduini se poročajo med sabo. Sorodniki med sabo, bratje s sestrami, sestre z brati. V to verjamejo in od tega ne odstopajo, vsaj stari rod ne. S tem pa se jasno pri otrocih pojavijo hude zdravstvene težave in bolezni. Običajno je, da komu manjka denimo kakšen prst ali ima kakšno drugo okvaro. So tudi manj odporni proti boleznim in imajo nasplošno težave. Mlajši rod se sicer oddaljuje od te tradicije in tudi od samega načina življenja, samotarjenja, seljenja. A ti ponavadi potem tudi izgubijo naziv Beduina …

Egipčanom ni kaj dosti mar za njih. Na videz brezbrižno, a na drugi pogled povsem logična konsekvenca oddaljevanja in odtujevanja Beduinov samih. Zavračajo kakršno koli pomoč, zatekajo se s samoto. Ne ve se niti, koliko jih je. Niti približno.

Kar naenkrat se po kilometrih puščave z vrati v Luxor pojavijo oaze. Rodovitna polja vsepovsod!

V resnici so Egipčanska tla zelo rodovitna. Tja lahko posadiš karkoli, rastlo bo. Tako smo skozi okno avtobusa z radovednostjo opazovali utrip obrobja, ravno tako radovedne oči pa so nam vračale poglede.

Za ljudi tam je, kakor čudno se že to sliši, majhen dogodek, ko se vsakodnevna skupina zvrsti pred njimi. Običajno domačini čakajo ob cesti in nas pozdravljajo. Vaške starešine z zamišljenimi pogledi strmijo v nas, medtem ko otročad navdušeno maha in poskakuje, mladenke pa se sramežljivo umikajo našim pogledom. Vsak na svoj način.

Živijo v večjih skupnostih. Ko delajo, delajo trdo. Če pa delo ni potrebno, počivajo in se družijo. Na veliko. Po večini smo jih videli, kako so posedali pred kolibami, se pogovarjali, ali pa preprosto zamišljeno zrli neznanokam. Ne prenesejo biti sami.

Prva postaja je bila Dolina kraljev, Valley of the Kings ali وادي الملوكص. Tam ležijo grobnice največjih kraljev, najbolj znana pa je nedvomno Tutankhamunova, katere artefakti bodo ravno zdaj spet na voljo za ogled v Londonu.

Zakaj v Londonu? Njegovo grobnico je odkril prav Anglež Howard Carter. V zgodnjih letih 20. stoletja se je bil naselil nekje v bližini, v takšni skromni kolibici, kar je bila še za takratne največje raziskovalce kar zajetna pustolovščina. Našel ni ničesar. Štorija namreč pravi, da je bil že obupal, pa je nato nek domačin po pomoti zaril lopato v zemljo na nekaj trdega - in grobnice so postale ene največjih tovrstnih najdb.

Sam pogled na dolino je precej impresiven. Grobnice so zgrajene v živih skalah in le mislimo si lahko, koliko dela in truda je ustvarilo takšno čudeso. Ob vsaki grobnici stojijo Egipčani, ki opozarjajo na prepoved fotografiranja. S tem mislijo resno, saj je vsak imel okoli vratu obešen že lep venček canonovih in sonyjevih uspešnic. Če si pa zelo siten, te pa peljejo downtown. Brez heca.

No, notranjost tako ali izgubi svoj čar, ko jo vidiš enkrat, dvakrat, trikrat … večinoma gre za prazne votline, ki jih krasijo samo še stenske poslikave, katerih lesk zaradi dnevne vlage, ki jo producirajo turisti, vedno bolj upada.

Zato pa je toliko bolj impozanten največji temelj kraljice Hatshepsut! Če so bile ženske v tistem času v manjvrednih vlogah, je ona zares pometla s konkurenco. Vse je namreč preslepila, saj se je oblačila kakor moški, naogromno je spletkarila in na koncu pobrala glavno nagrado. Da bi pustila času svoj pečat, je dala zgraditi takšen tempelj (na sliki zgoraj), ki je v celoti, skupaj z vsemi skulpturami, vklesan v skalo.

Že prej sem omenil, da je najdražja imela kar nekaj laskanja težav, saj ima zgleda izrazite egipčanske poteze. Ob tem templju pa ji je nekdo dejal, da je izrezana Hatshepsut - in to je to. Sum se je potrdil. V preteklem življenju je bila egipčanska kraljica! Ampak se ne dam, sem bil nekoč večji car.

Naslednja postaja na poti se je glasila Alabaster shop. Tu so nam prijazni domačini kar v živo pokazali, kako poteka izdelava takšnih izdelkov. Opozorili so nas tudi, da je veliko ponaredkov ter nam učinkovito pokazali kako jih ločiti od pravih (podal mi je vazo v roke, nakar jo je pred mano spustil na tla, meni pa vzel kakšen teden življenja). Se namreč ne razbijejo.

Nato smo si nabrali še nekaj spominkov in imeli priložnost barantati. Do vsakega para pristopi kakšen prodajalec in te nato spremlja skozi celotno trgovino. Je sprva malce moteče, a so odlični sogovorniki (s pravim smislom za humor), kar se s spominom na kupljen suvenir veže na dolga leta. In ja, spet so mi ponujali kamele.

Tole pa sta Memnova kolosa. Dve masovni kamniti skulpturi, ki ju je postavil faraon Amenhotep. Varovala naj bi njegov temelj, ki je nekoč bil ogromen, še večji od Karnak templja. Danes je to žal edino, kar je od tega templja ostalo.

Omenjeni Karnak tempelj na drugi strani pa je svojevrstna pojava! Tempelj v pravem pomenu besede. Je največja prosto obiskana starodavna najdba in verjetno druga najbolj obiskana lokacija v Egiptu poleg piramid v Gizi.

Ime nosi po istoimenski vasi Karnak, a danes to ime vsi povezujejo samo s templjem. Razdeljen je na štiri dele, od katerih je samo eden odprt za javnost, dva sta nedostopna, zadnji pa je bil tekom časa na žalost uničen.

Krasijo ga neverjetne poslikave, od katerih je zelo veliko barvih. Prikazuje tudi nekatere hecne dogodke kot npr. prešuštvo (v kolikor je to lahko smešno) in posledice le-tega (pokončno stoječi prešuštnik s pokončno stoječim malim prešuštnikom, a z odsekano po eno nogo in eno roko).

Kompleks je res ogromen in za temeljit obhod potrebuješ več časa, kot ga imaš na voljo. Vsebuje celo umetno jezero, ki je narejeno za posvečenca - Amona Raaja. Na izhodu te pričaka starejši možakar, ki te za srečo blagoslovi in te poslovi z širokim nasmeškom.

Hotela sva že oditi, pa sem se spomnil, da mi je zmanjkalo pijače. Odšla sva nazaj, s pogledom usmerjenim proti hladilnikom s pijačo, napol speča tržnica pa se je spremenila v divje mahanje in reklamiranje. Postalo mi je kar malce nelagodno, a sva ob pogledu na 7 trgovcev in enega malega trgovčka zavila k slednjemu. Tisto kokakolo sva mu precej precej preplačala, mali pa je dobil svoj navdih za naprej.

V večeru smo zavili v hotel, ki je bil pravo nasprotje svojih predhodnikov. Čeprav so že ti bili precej čudoviti, je ta bil povsem luksuzen.

Takšen je bil pogled na utrip ulice. Ljudje so bili izjemno prijazni. Ker sem malce zašel in nikakor nisem našel sobe od prijateljev, sem nagovoril mimoidočega delavca, ki je bil zaposlen v hotelu. Mislim, da sva sobo iskala kakšnih 20 minut. Okoliš je namreč tako velik in sobe tako pomešane, da še receptorji ne vejo točno, kje je kaj - pravijo sami. Edini, ki obvladajo situacijo, so nosači in z enim od njih sva nato končno našla to sobo, ki se nam je skrila.

Hrana enkratna. Gurmanska. Mislim, da so specializirani na ribe. Čeprav tudi ostali živež ne nazaduje.

Po večerji smo odšli na daljši sprehod po ulicah Luxorja. Privoščili smo si vožnjo s kočijami, ki so vozile kar po cesti! Naš kočjaž je bil precej zgovoren, rad se je šalil, seveda pa tudi pohvalil, da zgleda kot Eddie Murphy!

Naleteli smo celo na egipčansko poroko! Manjša skupina ljudi se je zbrala v krogu, pela in plesala. Ko smo se približali, so nas nekatere kar potegnili medse!

Ni vse bleščeče in lepo. Revščina je velik problem tam in dosti ljudji berači. Približala se nam je starka v črni kanapeji, z otrokom v naročju. Otrok je bil popolnoma miren, verjetno je spal, ura je že pozna. Nekdo ji je stisnil nekaj funtov v roke, nakar je brez besed, kakor je prišla, tudi odšla.

Če greš v mestu ven, si obvezno moraš privoščiti šišo. To je vodna pipa, nekakšno kadilo na aromatični osnovi. Sicer nisem kadilec, a sem vseeno poizkusil. Težko kaj rečem kot to, da baje zadane, a sam sem (vsaj tako jaz trdim) po nekaj dimih bil še povsem pri sebi!

Nočno življenje je izredno živo, saj se ura tam pomakne za nekaj časa naprej. Ljudje vstajajo ob enajstih, spat pa hodijo pozno v jutru.

Otroci so še posebno radoživi in se radi nastavljajo objektivom. Takšnih avtomobilov in kombijev je bilo ogromno, v njih pa je bila truma otrok, ki so mahali, vzklikali, peli.

Potopis iz Egipta

Zapisal-a fittipaldi v 18.11.2007 ob 19:55 pod Foto, Popotovanje