Hiti počasi!

Kairo (dan 3)

Pozabil sem, kar sem kdajkoli slišal o Kairu. Pozabil sem na vso umazanijo in bedo, ki naj bi se ga držala. Odmislil sem vse, dal sem mu priložnost. Ni mi bilo žal.

You know that the most common name in Egipt is Ahmed? And the second most common is Mohammed. So I am pleased to meet you, my name is Ahmed Mohammed.

Takole se nam je predstavil naš vodič za prihajajoči dan, ki smo ga preživeli v egipčanski metropoli, milionskem mestu Kairo. Nismo ga še povsem dojeli, saj smo na 500km dolgo pot v precej starem kombiju (a z odlično audio opremo) iz Hurgade odšli že ob 2. uri zjutraj.

Čemu rana ura? Kamorkoli v Egiptu že potuješ, vedno potuješ v konvoju. Zgornja slika lepo prikazuje, da smo se eden za drugim počasi peljali proti cilju. In ker je takšna cesta bila še ena boljših, se je bilo potrebno takšne dolžine lotiti bistveno zgodaj.

Konvoj je razmeroma mlad koncept potovanja, vsaj v Egiptu. Uvedli so ga predvsem zaradi zaščite turistov, kajti pred nekaj leti se je zgodil teroristični napad, v katerem je umrla skupina turistov iz vseh koncev sveta. Danes je to drugače. Egipt je druga država in kaj takega je zelo malo verjetno, za nameček pa vsak konvoj spremlja do zob oborožena turistična policija. Nevarnosti danes praktično ni, saj je policija izredno stroga do kogarkoli, ki ni turist, in so tam v bistvu samo zaradi nevarnosti izpada vozil. To pa se zgodi prav rado, saj smo na poti srečali kar nekaj pločevine in še več počenih pnevmatik, zapuščenih sredi puščave. Prizor prve vrste!

Ko smo se počasi prebujali iz dremeža, smo uzrli prostrano puščavo. Pogled je bil fantastičen in kar malce zastrašujoč, saj si se kar naenkrat zavedel, da si sredi ničesar … no ja, konvoj ta ničesar malo omili.

Puščavski veter je kar pošteno vil. Ko smo se ustavili na vmesnem postajališču, je palme dobesedno upogibalo. Zapuščene pse, ki so se klatili naokoli, pa je tudi dobesedno odnašalo, vsaj tiste, ki si pravočasno niso našli zavetja. Vendar so ti suhceni psi bili povsem krotki. Čeprav so se sprehajali kar vrveža ljudi, ni nobeden nikomur storil žalega, niti ko je iskal živež.

Pogled na v celoti v belem opravljene turistične policiste je bil sprva kar strahu vzbujajoč. Vsak je v svojih rokah držal puško, gledali pa so mrko, resno. Šele ko se je Ahmed odpravil do njih in spregovoril nekaj besed, so njihovi izrazi le pokazali malce topline, ki jo izžarevajo tamkajšnji ljudje. Na mrke obraze so se prikladli nasmehi, očitno je bila tema pogovora zabavna. Nisem bil prepričan, da so se poznali od prej, saj arabci nimajo težav z navezanjem stikov. Pravzaprav ne znajo in nočejo biti sami, zelo radi se družijo, zelo radi govorijo.

Po nekje šestih urah vožnje smo končno prečkali vrata v Kairo. Vsako mesto ali pa vsaj vsako večje mesto ima svoja vrata. Je simbol moči in izraža dobrodošlico vsakumor, ki prestopi ta prag. Pri vhodu te popišejo (v bistvu samo dokumentirajo tvoje poreklo), nato pa pot z lepimi željami nadaljuješ. Je v bistvu tako, kakor naše DARS postaje na avtocestah, le da ti za lep dan še naprej ni treba plačati evra petinpedeset.

Med tem smo se že do dobra predramili in tudi spoznali z našim vodičem. Po moji oceni je bil nekako moj vrstnik, mogoče starejši, s tekočo in nič kaj arabsko angleščino ter, kot egiptolog, z odličnim poznavanjem zgodovine, s katero pa ni niti najmanj pretiraval, saj nam je hotel prikazati drugo stran Egipta, ljudi, običaje, skratka njihov svet. Njegov svet.

Bili smo polni vprašanj in med prvimi je padla tema, ki zadeva odnose med moškim in žensko. Res je tamkajšnji svet še precej moški, a vendar daleč od stereotipov, ki smo jih vajeni mi. V družini namreč so ženske tiste, ki nosijo hlače. One so tiste, ki sprejemajo odločitve, moški imajo radi zgolj kontinuiteto (kosilo na mizi, spodobno oblečena žena in urejen dom). Res je, muslimanska vera dovoljuje, da se moški poroči do štirikrat. Vendar je ta zapoved bila mišljena ženskam v prid, da se jih reši bede in beračenja ter da se nobene ženske v poroko ne more prisiliti. Prav tako se morajo za vsako nadaljno poroko strinjati vse dosedanje žene. Mission Impossible, tako iz tega, kakor tudi iz finančnega vidika, ki je dandanes tudi največji razlog, da se moški za takšne zakone več ne odločajo.

Kako pa vendarle izgleda poroka? Obvezen je starodavni običaj, ki veli ženinu, da prosi nevestine starše za njeno roko. Nato oče neveste premisli in postavi ceno, nekakšno nadomestilo za hčerko, ki ne bo več med njimi. Ženin ima nato leto dni časa, da to postavljeno ceno, ki je ponavadi zelo visoka, tudi realizira. Takšne poroke so torej drage in precej redke, saj se mladi dandanes odločajo zgolj za poroko na papirju, kjer enostavno odidejo na najbližji urad in zaprosijo za nekakšno potrdilo, da so povezani, da se imajo radi, da živijo skupaj.

Vožnja v Egiptu je prav tako razred zase. Takole je zgledal tipičen prizor v predmestju Kaira, kjer ni ne repa in ne glave. Izpit za avto se, kot vsaka druga stvar, kupi, uči se kdaj drugič. Vsi vozijo tako, kakor se jim zazdi, a nesreč ni in ni in ni. Še dobro, da ne smejo zaužiti alkohola, potem bi šele bil štos!

Takrat je deževalo, zato smo toliko bolj vsi skupaj pritiskali na zavore. A cestno življenje tam je eno veliko veselje. Tam je trobljenja, žvrkanja, mahanja in vzklikanja na pretek. A to je vse prijateljsko, češ, poglej me, tu sem. Prav tako je s smerokazi - tam ni nakazovanja, kamor boš zavil. Tam služijo predvsem za komunikacijo s komerkoli, ki vozi za tabo.

Levi žmigovc pomeni Ne prehitevaj, nekdo prihaja. Desni stoji za Nikogar ni, lahko greš, če želiš. Oba hkrati pa opozarjata Zaviraj, nekaj čudnega se dogaja pred mano. Oh in skoraj bi pozabil, oba izmenično stojita za Dolgčas mi je!

Prva postaja je bila Narodni muzej. Stavba, v kateri so skrita največja bogastva starodavnih Egipčanov, kjer lahko vidite vse, kar bi sicer videli v samih piramidah nekaj tisoč let nazaj, je res mogočna. Žal nam v njej niso dovolili slikanja, kar jim niti ne zamerim - notri je namreč nepopisna gneča in slikanje v takšnih pogojih bi bilo za kakšnega epileptika že prava grozljivka. No, kot sem že dejal, ne bi se preveč razpisoval o zgodovini v podrobnostih. Nekaj stvari pa tudi ne smem povedati, jih je treba doživeti na lastni koži.

Ulični vrvež v Kairu je raznolik. Srečevali smo različne četrti, tule pa smo ujeli dve deklici, ki se sta ravnokar odpravili na javni prevoz neznanokam. Takšenle kombi je najbolj pogosto transportno sredstvo tam in je, vsaj v eni stvari, podoben našim trolam. Tam gor se lahko nagužva toliko ljudi, kolikor je fizično mogoče. Običajo, ko ni več prostora, se ljudje enostavno oprimejo strehe, stopijo na odbijač ali bilokam drugam, kjer je vsaj približno možno stati stabilno. Slike so, ni kaj.

Do you see the happy faces of the people on the streets? They smile, because everything is OK, there are no problems and our president is making a good job.

Tako nam je Ahmed povedal, da živi v totalitarističnem režimu, kjer ni pametno pametovati, zlasti če si dovoliš to početi o predsedniku. Ta je namreč dosmrtni in njegove ogromne slike je mogoče videti vsepovsod, kar deluje kar malce orwellsko. Po njegovi smrti pa vse kaže, da bo prestol prevzel njegov sin.

Srečali smo dosti starih avtomobilov in celo eno in edino - zastavo 101, kratko stoenko! Ampak, tu je catch. Kaj pravite, koliko je vredna ena takšna stoenka tam doli?

Dva do tri tisoč €. Ker si najbrž z Audiji tam ne morejo nič kaj dosti pomagati. Tudi trgovanje je onemogočeno, saj s seboj ne smeš pripeljati avto, starejši od dveh let. Še moje fieste ne bi smel s seboj vzeti …

Naslednja postaja je bil tako imenovani Papyrus Shop, kjer so nam precej impresivno demonstrirali, kako papirus nastane. Gospod na sliki nam je dejansko pred nami oskubil bambus, ga namočil, osušil, zvaljal in sploščil, nato pa zvezel več trakov skupaj, ki se bodo nato v nekaj mesecih oz. morda celo letih pretvorile v avtentičen pravi pravcati papirus.

Nato so nam na našo željo naredili še egipčansko kartušo s poljubno vgraviranim, narisanim imenom, ki je bil napisan v starinskih znakih. Z našimi so se znaki ujemali fonetično, ponekod pa je isti znak stal za več glasov. Le šumniki so ostali nerešljiv problem.

Nehalo je deževati, zato nas je Ahmed popeljal na, za mnoge verjetno vrhunec celotnega potovanja, oglede k Piramidami, v Gizo. Moram priznati, da je Giza praktično del Kaira. Isto velja za piramide, saj jih praktično vidiš že iz mesta.

Ko smo dospeli na vrh manjše vzpetine, kjer so se piramide nahajale, nas je prizor resnično prevzel. Večina ljudi je razočaranih, ko pridejo in jih vidijo. Ne vem, mene je fasciniralo. Sam pogled vsaj. Ambient, na žalost, je bil dokaj nemiren, morda že skoraj vsiljiv. Če izvzamem pričakovan vrvež turistov, so za slabo vzdušje skrbeli prav tamkajšnji domačini, ki so ti na vse možne trike in načine hoteli prodati vse. Vrivali so se v slike in nato zahtevali plačilo. Dajali so ti darila ter hoteli od tebe bakšiš. Včasih se je vmešavala celo policija, a tokrat si ta kratko potegnil kar sam.

Jih razumem. Turisti smo za njih vir zaslužka. A to vseeno ne opraviči metanja slabe luči na tako spektakularen ambient. Ahmed je dejal, da je razočaran, ker domačini ne razumejo, kako shajati s pojmom turizma. Da bi rad, da bi stvari šle na bolje. Za vse.

Morda zvenim kritično, a to nikakor ni moj namen. Ne glede na preglavice so prizori bili zares fantastični, zato sem se potrudil in naredil nekaj panoramskih slik. Eno izmed najlepših bom pustil tule, s klikom jo lahko vidite v polni velikosti. Ostali panoramski prizori, na katerih smo tudi mi, so ravno tako popolnoma uspeli in utegnejo biti super za v okvir.

Če si že pri piramidah, boš seveda šel tudi notri. Nas je naš vodič spodbujal. Dobro si nas je privoščil! Šli smo samo v eno in to po ozkem, strmem, nizkem, vročem, zatohlem in spolzkem predoru, da si na koncu poti lahko svojo majico le ožel. Se je splačalo? Seveda!

Tovrstne oglede smo zaključili s Sfingo. Prvi vtis je bil nekako takšen: a tako mala je? Res, predstavljal sem si jo precej večjo in tudi v raznoraznih filmih je bila, vsaj za moje pojme, upodobljena v bistveno večjih dimenzijah. No, mimo prvega vtisa pa lahko rečem, da je stvar v živo zelo impresivna in odtehta trud in vse spremljajoče težavice.

Kasneje v popoldnevu smo se ustavili še v parfumeriji. Kakor povsod, so nas gostoljubno postregli s tradicionalnim arabskim hladnim čajem. Naredili so krajšo predstavitev, kaj pravzaprav počno, in kmalu smo prišli do ugotovitve, da nam lahko ponudijo vse dišave, ki jih pod priznanimi in tudi precej dragimi blagovnimi znamkami dobimo pri nas.

Tukaj sem tudi prvič videl nekaj odkritih deklet. Nisem prepričan, čemu je to tako. Vzrok je lahko v drugačni verski izpovedi, morda pa navsezadnje tudi v večjem liberalizmu.

Morda pa se mlade punce celo želijo prikupiti kakšnim turistom. To vsekakor velja za moške, saj je prav pogosto, da se turistke zaljubljajo v domačine. To sva z najdražjo tudi precej dobro ugotovila, saj je bilo na vsakem koraku slišati …

Very beautiful. in …

How much? (kamel seveda) ter …

Very lucky man. Hvala, vem!

Ostaja le zanka - moški lahko poroči žensko druge izpovedi. Ženska žal ne.

Ko se je popoldne počasi prevesilo v večer, smo se, tokrat malo manj divje, vozili so različnih ulicah Kaira in lovili vtise. Ko smo se peljali mimo Univerze v Kairu, nam je Ahmed ponosno razložil nekaj podatkov o tej ustanovi. Je namreč edina, ki je verodostojna. Na žalost se da vsako stvar kupiti. Kakor prej omenjeni vozniški izpit, je naprodaj tudi izobrazba. Razen tam. Od tod prihajajo najbolj kredibilni diplomanti, kakršen je tudi on sam. Žal je tudi izobrazba zelo draga, zato si jo redkokdo lahko privošči.

To, da je Kairo na predele precej umazano mesto, drži. Navada železna srajca, pravijo. In tovrsten odnos se je očitno zakoreninil v ljudeh. Nekaj let nazaj je egipčanska vlada najela neko francosko komunalno firmo z zahtevo, naj očistijo Kairo. Francozi so delo sprejeli in ga opravljali kakšna dva tedna, preden so omagali, rekoč: ko ga komaj da približno očistimo, ga pa ljudje spet nasvinjajo nazaj! No, tako hudega vtisa jaz nikakor nisem dobil, a Ahmedovo tarnanje glede tega problema mi je dalo misliti. Dejal je, da je domoljub. Da ne razume, kako lahko ljubiš svojo domovino, a z njo ravnaš tako grdo. Da je treba miselnost ljudi korenito spremeniti, da bodo mednarodni skupnosti spet pošiljali ustrezno sporočilo o tem, kaj Egipt v resnici je.

Preden smo zapustili Kairo, smo si ogledali mesto mrtvih. To ni nič drugega kot pokopališče, kjer živijo ljudje.

Prav ste prebrali. Na tem pokopališču so grobovi urejeni kot nekakšne miniaturne hišice. Vanje postavijo najbolj osebne stvari preminulega in ga nato pokopljejo. Ker pa so nastanitve v Kairu še vedno precej drage, se nekateri revnejši prebivalci enostavno naselijo v teh hišicah. Je žalostno in je pretresljivo, a nekaterim je bolj kot hiša nekje zunaj pomembna sama bližina mesta za golo preživetje …

Čisto na koncu smo si nato privoščili sloviti Khan el-Khalili. To je tržnica sredi centra mesta, kjer diha trgovska duša celotnega Egipta. Tu smo nato preizkušali svoje znanje barantanja in naš vodič nam je položil na znanje naslednjo filozofijo:

If the price is for example 20 pounds, I can get it for 2.

Moram priznati, da mi takšen podvig ni uspel, a kaj veliko tudi nismo zaostajali. Predvsem pa se je treba znebiti slabega občutka ob barantanju, saj so trgovci izkušeni in točno vedo, na katere gumbe morajo pritiskati, da v kupcu vzbudijo občutek nelagodja ali celo krivde. Poleg tega je treba vedeti, da je barantanje neke vrste osnovni bonton. Ljudje pričakujejo, da boš barantal. Je nekakšne vrste pozdrav, vzpostavljanje stika domačini, komuniciranje - če ne boš, ti utegnejo tudi zameriti! No, nikakor pa ne smeš biti nesramen. Če se pogajaš in je cena naposled prava, stvar tudi kupi.

Vračali smo se v poznih večernih urah in nekatere od nas je že premagal spanec. Z Ahmedom smo se še imeli priložnost precej razgovoriti. Tako o tabu temi, politiki, kot o splošnih, včasih tudi banalnih rečeh, ki pa jih mi, Evropejci, na trenutke preprosto ne razumemo. Kot denimo dejstvo, da je vodičarstvo eden najbolj donosnih poslov v Egiptu, kljub dejstvu, da se spi takole po kombijih in avtobusih, po dve, tri ure na noč, nikoli vedoč, kje točno se boš naslednje jutro nahajal. Ahmed nas je prvič ob prihodu vprašal, kam gremo …

Imel sem občutek, kakor da govorim z erasmus študentom, ki je prepotoval že pol evrope (in to mislim v najboljšem možnem pomenu), a dejansko ni dostikrat prestopil prag države. Navsezadnje me je še zadnjič presenetil. Ima ženo, ki prihaja iz Litve, zna celo nekaj malega litvansko, zato mu tudi naši sloviti šumniki niso delali problemov.

Uspel nam je Kairo prikazati na način, kakršnega smo si lahko le želili. Če se boste kdaj mudili v Kairu, vam želim podobnih vtisov!

Potopis iz Egipta