Humor, prosim
Humor je ena takšna zelo zapletena stvar. Kar je nekomu smešno, drugega užali v dno duše. Včasih humor (ra)združuje celotne družbe. In ponavadi ne izbira žrtev. Dovoljeno je vse in hkrati nič. A kaj naredi dober humor? Je lahko humor popolnoma objektivno dober? Kaj sploh je humor?
Najboljšo definicijo humorja, ki sem jo slišal, je podal menda prav Jonas v neki pogovorni oddaji. Humor je inteligentni miselni proces, povezava med prejemnikom in oddajnikom, ko mu le-ta na domiseln način hoče posredovati skrito informacijo. Nekako tako se spomnim, da je izjavil, Jonas, ako narobe, me prosim popravi.
In res, ponavadi so (vsaj zame) najboljši štosi tisti, ki jih moram poštekat. Po nekaj ovinkih, stran od magistralk ter avtocest. Ko se z nekom ujameš v mislih, vidiš njegov / njen trenutni state of mind, sta na isti valovni dolžini.
A vendar včasih ne vem, kako ostali pojmujejo dober humor. Včeraj sem si ogledal (priznam da pričakovan) prvenec dvojice Bizovičar-Zrnec. Bilo mi je všeč, tudi to priznam. Nisem niti enkrat pomislil na viktorje, nisem ju primerjal z nikomur in z ničemer. Nisem postavljal letvic. Nisem pričakoval ničesar.
Ko nekaj pričakuješ, se v 90% to ne uresniči. Ne verjamete? Dejstvo!
Skratka, nazaj k oddaji. Letvico so si visoko postavili kar sami. Za moj okus je predolga, saj se tudi najboljših stvari s časom naveličaš. Pa še toliko večja nevarnost je, da se utegne oddaja prehitro izroditi. Kajti vsaka low-budget oddaja se izrodi.
Tedensko zapolniti dvourno humoristično oddajo pa tudi ni mačji kašelj. In, glede na to, da so pri nas vsi tovrstni stand-up komiki in ostali iz tega žanra bolj ali manj gledališčniki, si je zanimivo zamisliti, kako bi njihov televizijski humor doživljali v živo. Si je kdo ogledal Improvokatorje? Morda 5moških.com? In podobno?
Nisem prebral veliko kritik, dosti ljudem je bilo zanič in grozno ter niti najmanj smešno. Pa me zanima, kaj je, denimo, smešno? Sprašujem resno.
Zadnja odlična komedija, ki sem si jo ogledal, je bil (sicer že malce starejši) Kubrickov Dr. Strangelove. Pa včerajšnji banalni Vini je bil tudi dober!
Zapisal-a fittipaldi v 29.10.2007 ob 19:31 pod Aktualno, Humor
Se mi je zgodilo enkrat, da me je kolega po štirih dneh klical, rekoč da je končno pokapiral štos. Takrat pa res nisem vedel, ali bi se smejal ali ne. 
banda
Heh, tvojo iztočnico, da je ena šala lahko nekomu za umret smešna, drugemu pa skrajno žaljiva, sem velikokrat občutil na svoji koži.
Sicer pa v osnovi je tehnika smešnega zelo preprosta. Smešno je presenečenje, pretiravanje, izpostavljanje očitnega (ki v praksi deluje kot presenečenje) in posnemanje znanega. To kar sem naštel je gola tehnikalija, ki sama po sebi ne bo naredila dobre šale. Šalo naredi družbeno, kulturno ozadje teme, ki vodi pričakovanje poslušalca/gledalca.
Evo primer: Žena mi je ušla z najboljšim prijateljem. Oh, kako zelo ga pogrešam.
Klasična šala s presenečenjem. Smešno pa jo naredi kulturno ozadje poslušalca, ki zaradi prevladujoče monogamije in nedotakljivosti zakona pričakuje, da bo prizadeti pogrešal ženo in sovražil najboljšega prijatelja, ki mu jo je odpeljal.
Sicer pa to je samo gola osnova, o tem, kaj je smešno, so bile napisane zelo debele knjige, a vseeno je to zelo težko razložiti tako, da bi zaobjel celoto.
komentar avtor rox — 29.10.2007 @ 19:57