Navigacija | Hiti počasi!
3.07.2008
Nepričakovana in predvsem impulzivna je bila odločitev, da se odpravimo francoskim ruralnim in urbanim lepotam naproti. V Francijo nisem stopil še nikoli in temu primerno je tudi moje poznavanje jezika. Mirilo me je sicer dejstvo, da znam francoščino ravno toliko, kakor Francozi katerikoli drug jezik. Nečimrno - a nekoliko ljubko.
Takšna (po moje prisrčna) parola me je srečevala skozi vso pot, ki jo obide bolj ali manj vsak popotnik, ki se kdajkoli nameni zaiti na jug Francije. Prva postaja je vsekakor Pont du Gard, raj za lovljenje duše, misli in diha ob vtisov polnem lahnem teku.
Naravnost fantastique je pogled skozi okno. Še zdaj pa se pravzaprav tepem po glavi, da si nisem uspel ogledati širnih nasadov sivke. Posladkajte se tu.
Avignon. Staro mestece s počasnim, a vztrajnim srčnim ritmom, kjer bi si najbrž vsak lahko pričaral svoj vikend, jutranjo kavico, večerni kozarec vina in še kaj. Nesramno nevaren za študenta, ki išče destinacije za študij v tujini.
Tudi Aix en Provence spominja malce na Avignon, daje vtis domačnosti in spokojnosti ter - seveda - romantičnosti. Preden kdorkoli omeni, da sem od silne francoske romantike padel na glavo, naj povem, da sem tisto popoldne bil priča trem (različnim) porokam. Ena od nevest je bila armenskega porekla, zakar je obred po dolžnosti tradicije postal za več spoznanj živahnejši. No, trobijo pa tako ali tako vsi…
… ko smo že pri avtih, francozi še veso, kaj je dober avto…
… in kaj je dobra hrana ter kaj pomeni za učinkovito opravljanje dolžnosti. Saj vem, nečimrno - a nekoliko ljubko.
Nico sem namenoma preskočil, saj je name naredila bistveno slabši vtis kakor mesteca poprej. Ampak to je najbrž usoda vseh tovrstnih urbanih središč. V to kategorijo spada tudi (ali pa predvsem) Cannes, ki poleg glavne žile in filmske dvorane podobno ne ponudi pravzaprav ničesar več.
In Monaco? Na njem se krešejo mnenja. Nekateri ga obožujejo, drugi sovražijo. Moja jahta bo pa tamle.
Zapisal-a fittipaldi v Četrtek, 3. julij 2008 pod Popotovanje, Svet, Foto
8 komentarjev
25.06.2008
Turkom je zmanjkalo življenj!
Vir slike.
Zapisal-a fittipaldi v Sreda, 25. junij 2008 pod Aktualno, Šport
6 komentarjev
23.06.2008
Po 12xx-something prevoženih kilometrih, relativno uspešno prestanih castingih, z zasidranimi vtisi utripa mesta in njegove glasbene podobe ter po dveh Dietrich-Mateschitzih v krvi sem …
… kot angora zajec! Spanja!
Vir slike.
Zapisal-a fittipaldi v Ponedeljek, 23. junij 2008 pod Ad hoc, Osebno
2 komentarja
19.06.2008
Dobre uvodne fraze, naslavljanja, označbe … težko jih je najti. Sploh ob globokem prepadu patetično puhlih predsodkih moderne komercialne glasbe. V tem primeru udari točno v center.
Vir slike.
Govorim o uvodni špici Viva la Vida or Death And All His Friends, svežem albumu (po medijih sodeč) največje skupine na planetu, Coldplay. O tej kontroverzni, rahlo bizarni in megalomastični tituli ne bi preveč zgubljal besed, saj naredi, po mojem mišljenju, več škode kot koristi. Tako pa so si bržkone mislili tudi Chris Martin & Co., ko so sestavljali koncept tega albuma.
S tem albumom bodo Coldplay zgubili in pridobili poslušalce. Kot naslov že namiguje, je koncept dvoplasten in se giblje med melanholijo in evforijo. Lahko ga vzameš na oba načina, oba preverjeno delujeta. Bolj ali manj je tudi konec z vzamem-zapakirano-za-seboj 4-minutnimi radijskimi singli (ki si sicer v preteklosti niso zaslužili toliko kritik z alternative), veliko več je glasbenega eksperimentiranja, raziskovanja, podprtega z hipnotičnimi idejami, ki jih poznamo že iz X&Y, postanejo pa povsem samoumevne in logične, ko ugotovimo, da je mož za mešalko nihče drug kot Brian Eno.
V preteklosti obtoženi U2-jevskega “vpliva”, se tokrat z istimi vzvodi precej oddaljijo od tovrstnih obtoževanj. Še vedno se najde kdo, ki kriči plagiatorstvo, a sporna melodija je takšna, da se je, v to sem prepričan, v 110. variaciji sigurno že motala po glavi denimo kakemu Beethovnu. Presodite sami.
Meni osebno na trenutke fantastično.
Zapisal-a fittipaldi v Četrtek, 19. junij 2008 pod Video, Glasba, Aktualno
6 komentarjev
8.06.2008
A: A TI gledaš fuzbal?
B: Ja.
A: Aha…
B: Ne zanikam svoje barbarske strani.
A: Ne, saj ne …
Gary Linecker je nekoč dejal nekaj podobnega: da je nogomet igra, ki se igra 90 min, igra jo 22 igralcev, cilj igre je spraviti žogo v nasprotnikovo mrežo, na koncu pa zmaga Nemčija.
Prerekati se o tem, kaj nogomet je in predvsem kaj ni, je ravno tako nesmiselno, kakor primerjati mišice argumentajočega ljubih ekip. Meni predstavlja sprostitev in po drugi strani zaposlitev možganov z infinitnimi kvazifraktalskimi vzorci morebitnih igralskih situacij, katerih verjetnost se veča z kvalitetno stopnjo prvenstva. Pa še prav lušten oddih od malce nadležnega študija je. Ali pa od izpitnih vprašanj tipa:
Kaj je bogastvo sporočila?
Zapisal-a fittipaldi v Nedelja, 8. junij 2008 pod Ad hoc
21 komentarjev
30.05.2008
Naslednji sestavek ni mišljen kot križarski pohod proti mlajši generaciji sedanjega časa, niti ni obarvan emocionalno in na osebni noti, temveč skuša ostati kar se da racionalen ter baziran na golih dejstvih. Kdorkoli bi se počutil s tem v kakršnem koli smislu užaljenega ali osebno napadenega, naj razmisli, zakaj je temu tako.
Vir slike.
Lahko bi rekli, da glodam včerajšnjo kost. Resnici na ljubo je zletela precej mimo mene, ujel sem zgolj njen vonj, se mi je pa naslednjih nekaj vrstic nabiralo že kar nekaj časa. Da 80′ glam rock parole v osnovnih šolah že dolgo niso več tabu, bi naj bilo počasi že vsem jasno. Zatiskanje oči staršev, češ da moj otrok pa že ni tak, je postal že večji kliše kakor jaz pa tega že nisem naredil. Dandanes so v šolah učenci zaščiteni kot kočevski medvedje in tega se presneto dobro zavedajo. Dobro poznavanje pravic jih krasi že nekaj časa, skladno s tem pa se uspešno zmanevrira pot mimo dolžnosti, ki so, nekje z drobnim tiskom, pod pravicami, natisnjene v spodnjem kotu. Nekje.
Z malce boljšim vpogledom v takšne situacije si dovoljujem takšne trditve. Včerajšnje polemike okoli alkohola pravzaprav ne predstavljajo srž problema. Se spomnete zloglasnega posnetka pouka pri uri slovenskega jezika iz Domžal? Milo rečeno se lahko za ponovno uprizoritev te predstave brez problemov zglasite na kakšni osnovni šoli, kjer vam bodo protagonisti rade volje ustregli.
Zažgane klopi. Popljuvana vrata. Kraje. Policijske preiskave. Droge. Spolno nadlegovanje. Grožnje. Izsiljevanje. Vandalizem.
A dovolj o protagonistih. Te dni so se po državi pisali tako imenovani NPZji. Nacionalno preverjanje znanja, za vse malce starejše. Bivše eksterno preverjanje, a z lepotnim popravkom: nima popolnoma nobene relevantnosti. Rezultati se ne upoštevajo nikjer. Pri napredovanju v srednje šole se (ne vem sicer točno kako dolgo, a rekel bi kakšni 2 leti) doseženo število točk ne sme več upoštevati. Čemu torej testiranje? Kaj to pomeni za srednje šole (predvsem gimnazije), si lahko le mislimo. O študiju pa raje ne razmišljam.
O ministrstvu za šolstvo imam takšno mnenje, da ga raje ne zapišem. Virtualno vse se po varnem principu copypaste vleče iz evropskega, največkrat predvsem švedskega sistema. Kjer pa se liberalizem tepe s konzervatizmom, rezultati VEDNO izostanejo. S pravicami pridejo dolžnosti in za apeliranje na moralo mlade mase je že zdavnaj minil čas. Ne postavljam morale mladega človeka pod vprašaj. A ko govorimo o skupini, govorimo o nečem povsem drugem. In nekateri tega enostavno ne morejo, nočejo in ne znajo razumeti.
Zapisal-a fittipaldi v Petek, 30. maj 2008 pod Slovenija, Politika, Aktualno, Nerganje
5 komentarjev
27.05.2008
Po celotedenskem šamanskem jamranju mrmranju, pošiljanju slabih dobronamernih misli na vse konce zemeljske oble in vsesplošno zglednim življenskim stilom sem uspel spreobrniti karmo! Drugače povedano, končala se je serija neverjetnih naključij tipa kakšna je šansa, da ti na dan, ko ti popravijo pc, ki se sesuje na dan, ko ti priklopijo net, crkne še le-ta!?
Vir slike.
Ne da bi oglaševal, bi rad pohvalil neposredno konkurenco podjetja, pri katerih moj blog gostuje. Internet mi je crknil torej na dan, ko sem dobil nazaj svoj pc, svež iz popravila. Naključje? Sam sem bil prepričan, da sem naredil kakšno FAQ napako pri postavljanju omrežja.
Serviser me je danes malce popravil. Velja nekakšno zlato pravilo, da 90% težav z vsemrežjem izhaja iz starih kablov. 90%. In jaz nisem padel med tistih 10 ali kako drugače bi si človek še lahko razlagal razpad 20 let starega preperelega in oksidiranega kabla na dotik.
Po dobri uri dela in nemalo težavah z formalnostmi in neformalnostmi (brskanje po sosedskih telefonskih omaricah, op.p.) se je zadeva končno na moje presenečenje in hkrati seveda zadovoljstvo ne le za silo, temveč kar pošteno uredila. Nauk zgodbe: tudi kabli kdaj pa kdaj odidejo v večna lovišča.
Zapisal-a fittipaldi v Torek, 27. maj 2008 pod Osebno
4 komentarji
19.05.2008
Če imajo tudi tehnološke napravice karmo, sem se v prejšnjem življenju bržkone moral hudo znašati nad kakšnim škripcem ali čem podobnem. Kako bi si sicer lahko razlagal verjetnost, da mi na dan, ko mi pride konkurenčni ponudnik interneta priklopit vrata v svet, računalnik generalno odpove?
Vir slike.
Garancija je ravno potekla pred petimi tedni, a z Murphyjem prijateljujem že dovolj dolgo, da me to ne preseneti več. Sedaj nostalgično bentim ob petminutnem odpiranju Firefoxa na zaprašenem računalniku še iz časov, ko so miške še imele jajca (v angleščini se to sliši veliko boljše).
Preveč nostalgije na dolgi rok ni nikoli dobro, v tem primeru še zdaleč ne. Dobremu delu se utegnem odpovedati v prihodnjih dneh, ko bom dokončno oddal svojo študentsko sobo, ki me v bistvu zdaj samo še premamlja, da preživim v Mariboru več časa kakor sicer. Če jo kdo hoče - zdaj je še čas.
In petminutno čakanje na objavo se prične…
Zapisal-a fittipaldi v Ponedeljek, 19. maj 2008 pod Ad hoc, Računalništvo, Humor, Nerganje
5 komentarjev
14.05.2008
Včerajšni pokalni finale med Mariborom in Interblokom v Celju bi naj bil ožigosan kot korak k pravi evropski tekmi. K evropskim razmeram.
Roko na srce je takšno označbo dajati na tekmo med Mariborom in Ljubljano v najboljšem primeru nespametno. Ne glede na pomanjkljivost zelene barve pri Pecečnikovi enajsterici in ne glede na mladost, nerazpoznavnost in nekultnost ljubljanskega kluba je na koncu dneva to še vedno spopad obeh največjih slovenskih mest. Ali povedano po treh pivih: ubi žabara.
Na tekmo sem kot zmerni simpatizer Maribora šel brez posebnih pričakovanj. Dobil sem karto za severni del stadiona, ki je bil odprt zgolj do polovice. Tu se takoj ponudi vprašanje smiselnosti imetja stadiona, ki sprejme slabih 14000 ljudi, če ga ne moremo v celoti odpreti niti za največje dogodke v slovenskem nogometu. Strošek varnosti, je bil ponujen odgovor, ki pa se je na koncu izkazal več kot smešen. Evropski stadion je nekaj drugega.
Preostalo mi ni nič drugega kakor oditi na severno tribuno, ki sem si jo delil z večinskim delom 5000 prispelih Viol iz Maribora. Kvazi do mojega sedeža so me evropsko pospremili številni policisti, pred tem pa so me seveda obligatorično evropsko pregledali, pretipali in preiskali. Nato sem moral evropsko razložiti, zakaj moj fotoaparat ni predmet potencialnega nasilnega dejanja.
Vse to razumem in celo podpiram. V nogometu sem že dovolj dolgo, da sem videl že skoraj vse. Sploh pa je bolj bedno moralo biti policistom, ki so morali negibno stati in držati živi zid pijani evropski mladini, “zamaskirani” z šali okoli ust, ki se ji je zdelo zabavno stresat ves svoj balkanski vulgarni besednjaški repertoar. Kakor bi žgečkal britansko kraljevsko gardo. Ob tolikšni masi, na pladnju prinesenih motivih za nasilje in opojnih substancah so takšni ukrepi pač potrebni.
Če se jih seveda opravlja korektno! Oblečen čisto običajno sem se stoječ ob zidu počutil kot O.J. Simpson, medtem ko so popolnoma vijolično/rumene postave mirno spuščali mimo vsakršne temeljite kontrole. In potem se naj še kdo čudi, kako lahko navijači spravijo na stadion celoten društveni arzenal, na čelu s toliko kadilne robe, da bi kje drugje mirno sedeli po nekaj let!
Temna stran navijaštva še zdaleč ni vse opisano. Pravzaprav so to še zelo mile stvari, pa četudi vštejem občasno pokanje ob nogah ali šviganje raket mimo glave. Dejansko gredo v kakšni Italiji ali po deželah Južne Amerike ekstremno bolj na nož kot pri nas. A vse se začne z malimi koraki…
Tako je tudi linija med zglednim in izgrednim navijaštvom zelo tanka in marsikomu dela veliko krivico. Navijanje je bilo zares pristno in upam si trditi, da tovrstne vneme po Sloveniji najdemo samo še morda v Jesenicah ali na redke trenutke v Ljubljani in Celju. O panogah razmislite sami.
Slika je bila narejena v trenutku, ko je padel izenačujoč gol za Maribor. Prižgalo so se okoli 5 bakel, od katerih so 3 zletele na igrišče, ena tik pred golmana. Ena inteligentna duša je vrgla celo smrdljivca, na sploh pa je pokalo kot na fronti. Na koncu je en mariborčan preplezal k tribuni uvihano ograjo in letel na igrišče pod budnim očesom zelo zaposlene evropske varnostne službe. Preostali so iztrgali na novo nameščene sedeže na tribuni in jih zmetali na rob igrišča, za nameček pa so prevrnili jekleno ograjo, ki jih je ločila od vstopa do stadiona. Nato sem imel priložnost opazovati njihov pretep s policisti iz bližine nekaj slabih metrov. Medtem so ljubljančani prejemali pokal za osvojeno lovoriko, prepričan sem, da je televizijska kamera ujela ta evropski trenutek.
Tekma je bila mimogrede kar ok, Ljubljančani so zasluženi prvaki.
Zapisal-a fittipaldi v Sreda, 14. maj 2008 pod Aktualno, Nerganje, Šport
5 komentarjev
Običajno se od vsakršnih ocenjevanj in analiz evrovizij precej oddaljim. Glasba je subjektivna stvar in je takšna kot je. In ko prihaja iz toliko različnih kultur, je vsakršno ocenjevanje pravzaprav brezpredmetno, saj vsaka država vdahne nekaj povsem svojega, mešanico tradicionalnih etno melodij in misli, kombinirano z modernim pristopom, kakršnega so ubrali le oni sami, in je, čeprav tendira k skupni obravnavi, še vedno čisto njihov.
Toliko o glasbi. Koliko je le-ta pomembna pri takšnem v narekovajih spektakularnem dogodku, je ponovno predmet mnogih polemik. Vmešanost politike vedno vzburi pravzaprav še bolj absurdne in brezpredmetne diskusije in je ravno tako smotrno kakor dopovedati zeleni banani, da ni zrela.
Evrovizija je kakor službena zabava. Nihče zares noče tja, a proti koncu so vsi tam, z visokimi pričakovanji, nadeti z nasmeškom številka ena, nič hudega sluteči še enemu razočaranju več naproti.
Moj osebni motiv za vsakoletni ogled je bila tradicija - in to je najbrž najbolj pogost odgovor vseh evrovizijskih oboževalcev. S starši sem že od malih nog spremljal vse Vilije, Regine, Darje in kakor so se že imenovali. In ob tem vsako leto bentil, kako je lahko tako, ko pa bi moralo biti drugače. Vse nekje do pubertetniških let, kjer me je glasbena pot odpeljala dalje, medtem ko je bentenje še vedno bilo aktivno. Ko je pač utegnilo. Skozi zadnja leta sem se zalotil, da vedno znova pošpegam po evrovizijskih komadih. Tokrat z drugačnim motivom. Všeč mi je glasbeni individualizem. Poprej sem vedno imel občutek, da celotna evropa teži k neki švedski enotni glasbeni formi. A vedno znova kakšna država vnese nekaj transžanrsko svojega, tradicionalno starega, a zame sveže novega. Evrovizijo je potrebno jemati z veliko rezervo. Navsezadnje je to mainstreamovsko naravnana politična besedilnica, ki pa vsake toliko časa, morda … naposled prinese nekaj za vsakogar.
Sicer pa mi ostanejo v spominu:
Francozi z Beachboys-harmoničnim namenskim low-fi sugarpopom, odrešeniškim videospotom in zaradi angleškega besedila jeznim francoskim narodom.
Bosanci z rahlo etno in močno powerpop naravnanim epskim sporočilom.
Švicarji s copy-paste manevrom z recepta za zmago.
Španci z … ne vem točno, kaj so, razen naslovne tematike, hoteli povedati, tudi če bi razumel špansko.
Estonci z (predvidoma) špansko namero, sicer veliko boljšim pointom, a veliko nonsensa po srbsko.
Zadnji (upajmo da ne zares), mi s precej spodobno spedenanim komadom.
Zapisal-a fittipaldi v Sreda, 14. maj 2008 pod Video, Glasba, Slovenija, Politika, Aktualno
2 komentarja
